Nekoč je v samoizolaciji živela ljubka deklica in vsi, ki so jo poznali, so jo imeli radi. Še posebej rada pa jo je imela njena babica, ki ji je podarila čudovito rdečo zaščitno masko, ki jo je naredila sama. Dobava mask je bila namreč motena. Deklica je bila nad masko tako navdušena, da jo je nosila, kamorkoli je šla, zato so jo vsi klicali Rdeča maskica.
Nekega dne jo je mama, ki je delala od doma, poklicala k sebi in rekla: "Rdeča maskica, vse naloge iz spletne učilnice si že na
redila. Zdaj še jaz potrebujem računalnik. Predvsem pa malo miru. Vzemi tole košarico in nesi svoji bolni babici nekaj hrane in pijače in vitamin D. Spletno naročanje se je namreč spet sesulo. Pojdi skozi gozd, ne išči bližnjic in mimo nikogar ne pojdi bližje kot na dva metra! Ko prideš k babici, košarico razkuži."
Rdeča maskica je vzela košarico in vanjo položila kos pogače, steklenico vina, vitamine in razkužilo za roke. Odpravila se je na pot. Zadovoljno je vijugala po gozdnih poteh, ko je nenadoma pred njo skočil strašni volk. Rdeča maskica se ga ni prav nič ustrašila, saj je od NIJZ dobila na dom zloženko in je vedela, kako se mora odzvati.
"Dober dan, Rdeča maskica!'
"Prosim, da se od mene umakneš na varno razdaljo! Si bil pred kratkim v tujini?" je prijazno, a odločno zaklicala.
"Kam pa kam? In zakaj ne snameš maske? Gotovo ti je vroče."
"Halo, kaj je s tabo?? Ali ne ves, da smo predvsem otroci lahko asimptomatski prenašalci? Pamet v roke, gospod. Ne bom ogrožala drugih! K babici grem, ki živi na sredi gozda. Sicer nisva prijavljeni na istem naslovu, ampak gre za pomoč svojcem, tako da je ok. Pa tako ali tako sva znotraj iste občine in tole ni visokogorje. Ali ste slučajno od inšpekcije? Imate kakšen uraden dokument?"
"Ne, ne, samo naključni sprehajalec sem. Saj sem samo želel povedati, da so tamle krasna nova igrala, nikar se me ne boj," je rekel in grdo zakašljal. Kašelj je bil suh kot veje, ki so pokale pod njegovimi tacami.
Zaradi zaprtih trgovin za živali že zelo dolgo ni jedel. Z veseljem bi pohrustal obe z babico.
"Igranje na igralih je z Odlokom o zadrževanju na javnih površinah prepovedano!"
"Saj ni nobene gneče, pa tudi razkužilo za roke imaš s sabo," je pripomnil volk potuhnjeno.
"No, morda res lahko čisto malo sedem na gugalnico," je pomislila. "Saj babica tako ali tako ne bo nikamor šla ..."
Volk je izkoristil trenutek in odhitel do babičine koče. Pozvonil je.
"Kdo je?" je zaklicala babica.
"Poštar," se je zlagal volk.
"O ne, poštarji po novem ne zvonijo. No?"
"Amm, samo hecam se. Od dostave sem," je odvrnil. "A vam pustim pred vrati ali prinesem not? Sicer ni čisto po pravilih, ampak saj sem zdrav ..."
Babica je odprla vrata, volk pa je smuknil noter.
"Lepo imate," je rekel in se začel vsega dotikati. Pred tem si ni umil rok.
"Zakaj imaš tako suh kašelj?" je vprašala babica.
"Zaletel se mi je poper," je rekel volk.
"Zakaj imaš vročino?"
"Ni vročina, samo ful sem se zašvical, ker je težka škatla. Tudi svojci so vsi zdravi," je lažnivo dodal.
"A si že poklical zdravnika in mu povedal za svoje simptome in ga vprašal ali potrebuješ bris?"
"Ne, sem samo rekel, da sem kar v redu in sem uletel v čakalnico. Tako kot recimo zdajle sem."
Uboga babica je od vseh teh informacij izgubila zavest in volk jo je pohrustal. Nato je oblekel njeno pižamo in legel v posteljo.
Kmalu zatem je pred vrati zažvižgala Rdeča maskica. Ni se namrec želela po nepotrebnem dotikati zvonca. Iz hiše je zaslišala grozovit kašelj.
"Je babica zbolela? Nemogoče! Saj se vendar vsi držimo ukrepov in pazimo nanjo."
Razkužila je kljuko in vstopila. V postelji je zagledala babico.
"Babica, kako drugače izgledaš danes. Ali si v redu?"
"V redu sem, samo malo kratke sape."
"Babica, ali naj ti izmerim saturacijo?"
"Le daj, Rdeča maskica. Saj veš, da dispnea ni vedno prisotna," je rekel volk.
"Kakšne hecne nohte pa imaš? Babica, pa ja nisi šla k pedikerki?"
"Ne, te imam zato, da te lažje zgrabim!" je rekel volk in pojedel še Rdečo maskico. Nato je trdno zaspal.
Mimo je prišel dr. Jelen, ki je bil v prostem času tudi lovec. Iz kočice je zaslišal nenavadno smrčanje.
"Babica, ste v redu?"
Nobenega odgovora.
Dr. Jelen, lovec, si je nadel masko in vstopil. Nato si je temeljito umil roke z milom in vmes dvakrat zapel vse najboljše. V postelji je zagledal volka in takoj mu je bilo vse jasno. Iz torbe je vzel skalpel in hitro osvobodil babico in Rdečo maskico.
"Grozno je bilo, sploh se nisva mogli držati na ustrezni razdalji!!" je rekla Maskica.
Lovec dr. Jelen ju je pospremil na prosto. Nato je hitro zašil volkov trebuh, vanj pa pred tem položil nekaj kamenja. Ko se je volk zbudil, mu je rekel:
"Babica, ali dovolj pijete? Če želite, da so vaše sluznice navlažene in vam nudijo zaščito pred patogeni, morate nujno dovolj piti!"
"Uf, glava me boli in vse mišice. Pa tudi v trebuhu me zvija," je rekel volk.
"Izvolite Lekadol. Saj bi vam dal Ibuprofen, ampak saj veste - ziher je ziher. Pa kar iz vodnjaka popijte malo vode. NIJZ pravi da ni potrebe po ustekleničeni vodi. Potem bova pa skupaj še malo potelovadila, da se ne boste čisto zasedeli."
Volk se je odmajal do vodnjaka. Nagnil se je čez rob, da bi se odžejal. Teža kamenja in slabe vesti, ker ni spoštoval ukrepov, pa je bila preveč in potegnilo ga je v globino. Ko je priletel na tla, se je stresla zemlja daleč naokoli.
"No, to smo uredili," je rekel lovec dr. Jelen. "Še eno dobro novico imam za vaju - prihajam s cepivom!"
Hitro je cepil babico in Rdečo maskico. Slednja je dobila tudi skokico in štampiljko. In tako so bili vsi srečni in ponosni nase, da so se ves čas ukrepov striktno držali in med tem pazili na dobre medosebne odnose v živo in na spletu. Epidemije je bilo konec, spet so se lahko prosto družili. Rdeča maskica je odrasla in postala epidemiologinja, lovec pa je dobil nobelovo nagrado za mir.
P.s.
Dobro nam gre! Radi se imejmo pa prijazni bodimo. Sovraštvo ni še nikoli ničesar rešilo.
Avtorica zgodbe: Nina Sojer Košorok